Ana In v grobnicah sveta

Ana In v grobnicah sveta (2006) je poetična aktualizacija starodavnega sumerskega mita o spustu boginje neba Inane v podzemlje in njeni vrnitvi na svet, najstarejše znane verzije mita o sestopu v deželo mrtvih in prototipa babilonske zgodbe o Ištar in Tamuzu, grške o Demetri in Perzefoni in drugih vstajenjskih mitov. Roman je v svoji strukturni dvojnosti spoj arhaičnega z modernim: medtem ko je siže dokaj zvesta predaja originalnega mita, je dejanje postavljeno v prihodnost, v futuristični prostor visokega železobetonskega mesta, modernih naprav in znanstveno-tehničnih izumov, vse to pa skupaj s cinično oblastjo patriarhalne trojice bogov spominja na današnjo globalistično civilizacijo. Inanino drzno dejanje je ženski upor proti patriarhalnemu redu, ki ne pozna empatije in sočutja, in roka, ponujena socialno izključenim smrtnikom, ki svoja bežna življenja preživljajo v najnižjih nadstropjih postindustrijskega mesta ali pa kar groteskno priraščeni k svojemu delovnemu orodju. Inana je prekršila strogi zakon očetov in nakazala pot iz uveljavljenega reda ter možnost drugačnih odnosov v svetu. Roman odlikujeta poetični, ritmizirani, skoraj obredni jezik in domiselna pripovedna perspektiva. Izmenjujoči se personalni pripovedovalci (saj mit »pripoveduje vsakdo in nihče«) sodijo med opazovalce velike mitološke predstave in so realizacija pisateljičine težnje k ekscentričnosti, definirani kot mnogost zornih točk. Ti glasovi, ki pripovedujejo: boginjina poslanka Ninšubur, vratar Neti, ki stoji na straži med dvema bregovoma, na katera je neusmiljeno razklana celota sveta, sumerska pesnica Enheduana, smrtnica Geštiana, ki se žrtvuje za brata Dumuzija ter ga pol vsakega leta zamenjuje v smrti, nas s strani tega liričnega romana presunljivo ogovarjajo s svojimi krhkimi, v breznih tisočletij pojemajočimi glasovi. Pisateljica je knjigo pospremila z izčrpnim zaključnim besedilom o svojem videnju izvirnega sumerskega mita in genezi romana.